Zgodba, ki jo živim Naprej!

Po prometni nesreči so me v bolnici toliko pozdravili, da sem lahko šel domov. Šele takrat pa se je začela moja rehabilitacija, ki jo je vodila mama. Ponovno sem se učil voziti s kolesom, gledati na analogno uro …

Ko je bil ustanovljen Center NAPREJ, sem se takoj vključil. To pomeni, da sem uporabnik že petnajst let. To je razbremenilo mamo, ki ni imela z medicino do moje poškodbe nobene zveze.

V Centru NAPREJ imam na razpolago vse kar potrebujem. Fizioterapevta, delovnega terapevta, psihologa, medicinsko osebje, socialne delavce in nenazadnje delovne inštruktorje. Vsi ti delavci so mi in mi še zmeraj pomagajo pri moji rehabilitaciji. Da sem bolj gibčen in močen, bolj samozavesten, da pravilno delam in uporabljam pripomočke v delavnicah. Če moram kaj uredit na socialnem področju mi pomagajo oziroma povedo, napotijo kje in kako lahko rešim problem.

Ne vem, kaj bi bilo z mano, če ne bi bilo Centra NAPREJ. Najverjetneje bi sedel doma, cele dneve gledal televizijo in se smilil samemu sebi. Tako pa imam neko obveznost, ki jo moram izpolnit vsak dan. Če ne bi imel prometne nesreče, bi to bila služba.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Leta 1990, meseca septembra sem doživel prometno nesrečo. Peljal sem se na motornem kolesu in zaradi svoje neprevidnosti trčil v avtobus. Bil sem tri mesece v komi, nato sem šel na rehabilitacijo v Sočo, kjer so mi dodelili tretjo kategorijo invalidnosti. Leta 2010 sem se vpisal v Center naprej v Murski Soboti, kjer so me lepo sprejeli. S pomočjo rehabilitacije sem v Centru najbolj napredoval na področju spomina, saj sem na začetku izredno pozabljal. Z veliko mojega truda in zaposlenih si sedaj lahko zapomnim navodila za jutrišnji dan. Kljub svoji poškodbi sem hvaležen, da sem samostojen. Veselim se, da lahko obiskujem Center Naprej, kjer imam prijatelje, ki me spoštujejo.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Prvo možgansko kam sem doživel eno jutro pred službo. Po kapi nisem mogel več govoriti in uporabljati desne strani telesa. V službo nisem mogel več hoditi. Čez 3 leta sem imel še drugo možgansko kap. V Center Naprej hodim že 3 leta. Rehabilitacija mi pomaga pri izboljšanju govora in uporabi desne roke ter noge. Z delovno terapijo sem uspel izboljšati gibljivost in uporabo prstov desne roke. V Centru se počutim zelo dobro, najraje delam rože iz gline in šivam voščilnice. Prej v življenju nisem nikoli počel tega. Vsi uporabniki smo zelo povezani, vsi zaposleni so prijazni in nas učijo novih stvari.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Sem oseba po možganski kapi, po kateri nisem več mogla uporabljati leve roke, pa tudi desna noga ni bila več takšna, kot je bila prej. Za hojo moram še vedno uporabljati berglo. Posledice kapi so mi vplivale tudi na spomin., ki je zelo slabši, kot je bil. Doma sem bila bolj nemočna, saj sem potrebovala pomoč pri kuhanju, oblačenju in umivanju.

Starejša snaha je takrat izvedela za Center Naprej in rehabilitacijo, ki jo izvaja. V Center sem vključena že nekaj let, pridobila sem več samozavesti, tukaj sem se naučila delati z glino. Spoznala sem nove prijatelje, lažje hodim in se vključujem v različne programe, ki jih tukaj izvajamo. V prihodnosti si še želim napredovati pri bolj samostojni hoji.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Pred vključitvijo na rehabilitacijo – po možganski kapi, nisem mogla uporabljati leve roke. Glede na to, da sem slaščičarka, sem bila ocenjena, da v svojem poklicu nisem zmožna za delo. V Centru sem z rehabilitacijo, z vajami, z razgibavanjem, z fizioterapijo in delovno terapijo ter vajami z glino napredovala tako, da lahko delam skoraj tako, kot pred poškodbo. Rada sem hodila na letovanja na morje s Centrom ali na kakšno jezero. Leta 2022 pa se letovanja nisem mogla več udeležiti zaradi dialize, na katero hodim tri krat na teden. V Center zelo rada hodim in če sem dlje časa odsotna (zaradi bolezni), zelo pogrešam vse, kar se dogaja in tudi uporabnike ter zaposlene. Ker imam težave z ravnotežjem in ne bi mogla hodit z avtobusom, mi zelo veliko pomeni, da lahko v Center pridem z organiziranim prevozom. Zaradi dialize se vseh aktivnosti, ki se v zavodu dogajajo, ne morem udeležit (pikniki, proslave, kakšni športni dogodki …), kar mi je izredno žal.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Leta 2006, ko sem bil zaposlen v Slovenski vojski, sem med usposabljanjem s službenim vozilom doživel prometno nesrečo. Ko sem se v bolnici zbudil iz kome, nisem mogel hoditi. Ponovno sem shodil na rehabilitaciji v Soči. Zaradi pridobljene možganske poškodbe sem sedaj trajno nezaposljiv in invalidsko upokojen. Kljub vsemu sem hvaležen, da sem samostojen in lahko živim sam. Na poti k samostojnosti je pripomogel tudi Center Naprej, ki mi s pomočjo rehabilitacije nudi občutek odgovornosti, pripadnosti in mi zopet daje pozitiven pogled na življenje.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Doživela sem možgansko kap in počeno anevrizmo. Posledica je bila zelo huda, saj še danes, po 19ih letih doživete kapi, ne uporabljam leve roke, nogo sicer s pomočjo dokolenske opornice lahko premikam – torej hodim. Ob hoji uporabljam tudi oporno palico, zaradi varnosti pri hoji.

8 let po kapi sem se vključila v Center Naprej. V tem Zavodu sem ogromno pridobila kot npr.: fizio. – delovna rehabilitacija. Enako velja tudi za psihosocialno pomoč. Delovno rehabilitacijo izvajamo tudi v treh različnih delavnicah. Meni so enostavno najljubše vse tri delavnice, ker v vsaki pridobim pristop rehabilitacije in pomoči. Najbolj sem presenetila samo sebe, ko sem prvič sedla na konja in jahala. To mi je bilo nekaj filmsko najlepšega. Udeleževala sem sem in se še bom tudi vseh drugih aktivnosti, ki nam jih omogočijo.

Glede na možgansko poškodbo, ki sem jo doživela, je ta ustanova zame najbolj primerna prav iz vidika, kaj nam vse nudijo. Jaz to sedaj doživljam kot neko svojo novo službo, saj moram poskrbeti, da se zjutraj uredim in da sem pravočasno pripravljena, ko pride pome prevoz iz Zavoda.

Samo tako naprej in iskrena hvala vsem.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

V Centru Naprej se dobro počutim. Tukaj se razgibavam, delam z glino, vadim pisanje, grem na sprehode. Skoraj 9 let po drugi možganski kapi sem bil doma, vse sem delal sam po svojih močeh, pomagala sta starša. V Centru imam več družbe.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Po možganski kapi, ki sem jo doživel leta 2010, sem postal invalid, a le na papirju.

Po selitvi iz Ljubljane v Markišavce, kar je predstavljalo zopet veliko spremembo zame, sem po vključitvi v Center naprej obrnil nov list svojega življenja. Poleg kondicije in novega kroga prijateljev sem v Centru naprej pridobil samozavest. Odkrivam nove sposobnosti, za katere prej nisem vedel, da jih imam. Najbolj me veseli, da je po poškodbi moje življenje dobilo smisel (tudi sina sem spoznal). Začel sem se aktivno ukvarjati tudi s športom (namizni tenis). Postal sem boljši človek zase in za druge!

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Imel sem prometno nesrečo z mopedom. Po nesreči se je spremenilo mnogo stvari. Nisem znal več govoriti, ne pisati, ne čitati. Na invalidskem vozičku sem bil 6 mesecev. Prvo sem bil v Mariborski bolnišnici, potem na SOČI in v zdravilišču Laško. V Center Naprej hodim že od začetka. Sem hodim, ker mi pomaga, da se mi izboljšujejo govor, razumevanje določenih stvari. Tukaj mi je všeč komplet uslužbencev in souporabnikov z enakimi ali podobnimi poškodbami možganov. Dopade se mi letovanje in, da sem od vseh uslužbencev in uporabnikov dobil dovoljenje za DISKO JOKERJA.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Leta 2021, 25. junija sem doživel nesrečo. Zaradi obupa in neprijetnih situacij v katerih sem se znašel, sem si hotel vzeti življenje. Ustrelil sem se z mesarsko pištolo v glavo, vendar sem preživel, za kar sem neskončno hvaležen svojemu očetu, ki me je pravočasno našel in mi pomagal. Pri prebujanju iz kome sem doživel še možgansko kap. Ko sem se zbudil iz kome, se nisem zavedal ničesar, niti se spomnil, kaj se mi je v resnici zgodilo, najbolj pa me je prizadelo, da nisem mogel hoditi. Iz bolnice sem odšel na rehabilitacijo v Sočo, kjer sem ponovno shodil. Moje življenje, ki ga živim sedaj, se je popolnoma spremenilo. Sem odvisen od pomoči svojih staršev, hkrati pa sem hvaležen, saj sedaj življenje bolj cenim, živim zdravo in se trudim postati boljši človek. Rad bi se zahvalil svojim staršem, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo, svojemu sinu, ki je moja največja motivacija za pozitivno naravnanost in voljo do življenja, ter Centru Naprej, kjer se s pomočjo rehabilitacije trudim vrniti nazaj na življenjsko pot, ki bo čim bolj samostojna.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Leta 2007 sem se s fantom peljala iz morja z motornim kolesom domov in doživela prometno nesrečo. Ko sem se v bolnici prebudila iz kome, se nisem zavedala popolnoma ničesar. Nisem prepoznala svojih staršev, nisem zmogla govoriti, niti hoditi. Na rehabilitaciji v Soči sem ponovno začela hoditi in govoriti, počasi pa sem ponovno spoznavala svoje starše in prijatelje, ki so me seznanili s preteklimi dogodki. Z veliko truda, podpore in potrpežljivosti svojih staršev sedaj lahko sama živim v svojem stanovanju v Gornji Radgoni. Seveda sem odvisna tudi od pomoči moje mame, ki mi jo brezpogojno in z veliko mero ljubezni tudi nudi. V Centru Naprej sem veliko napredovala, predvsem na področju govora in spomina, saj sem na začetku bila izredno pozabljiva in si nisem zapomnila ničesar.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Leta 2015 sem zbolela za virusnim meningitisom. V vratu sem čutila močno bolečino in obiskala zdravnika, ki me je napotil v bolnico. V bolnici sem bila dva tedna v komi. Ko sem se prebudila iz kome, sem se ustrašila, kaj se dogaja z mano. Takrat sem bila na vozičku in se nisem zavedala ničesar, niti svojcev nisem prepoznala. Na rehabilitaciji v Soči sem ponovno shodila. Sedaj živim skupaj s hčerko in sem hvaležna, da sem ostala živa. V Centru Naprej sem veliko napredovala, predvsem na področju govora in sprejemanju sama sebe. Center Naprej mi daje občutek vrednosti, saj se počutim koristno in kot bi hodila v službo.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Pred 16 leti sem doživel prometno nesrečo. Prvo in drugo rehabilitacijo v Soči se nisem zavedal ničesar. Pri tretji rehabilitaciji v Soči sem se šele začel zavedati, da sem živ! Prvič pa sem se takrat zavedal tudi svoje slepote. Nisem mogel hoditi in sem bil popolnoma odvisen od drugih. Ko sem prišel domov, so moji starši z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni upoštevali mojo željo, da gremo na morje. Na morju v Izoli sem zopet ponovno shodil in tega trenutka ne bom pozabil nikoli. Nato je moje življenje vedno bolj postajalo podobno življenju, ki sem ga živel pred nesrečo. V Centru Naprej sem že veliko napredoval in še vedno napredujem, da lahko z veseljem povem, da ima moje življenje zopet neki smisel

Zgodba, ki jo živim Naprej!

V Centru Naprej smo vsi enaki. Tukaj se počutim dobro, rišem, pišem in ustvarjam. Najbolj ponosen sem na portret Prešerna in risbo roke, ki sem jo narisal.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

V Center Naprej sem se vključil zato, da bi se mi stanje po dveh možganskih kapeh izboljšalo. Tukaj telovadimo, izdelujem izdelke, hodim k fizioterapevtu. Družim se z ostalimi uporabniki in zaposlenimi. Rad hodim v Center Naprej. Vsi so prijazni in mi pomagajo.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Imeli smo goste iz Kranja, ki so mi povedali, da imajo center za ljudi s poškodbami možganov. Nekaj dni prej sem spoznala, a nisem vedela, direktorico Centra Naprej. Kmalu me je sprejela na vhodu Centra. Prihod sem je močno spremenil moje življenje, ker sem pričela delati stvari, ki jih prej nikoli nisem. Moje življenje je zaradi prihajanja na rehabilitacijo v Center bolj organizirano in ni tako dolgočasno.

Rada obiskujem psihologinjo, obiskovala sem tudi delovnega terapevta, ki je z menoj delal predvsem kognitivne vaje, ki jih tudi sama doma redno počnem. Zvonka in Jasna sta mi omogočili, da sem po mnogih letih spet igrala tenis.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Po poškodbi se mi je življenje spremenilo. V Centru najraje delam posodo iz gline in telovadim z rokami; skupaj gremo tudi na sprehode in na morje, kar je super. Sem hodim zelo rad.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Ko sem bil majhen, star dve leti, se mi je pripetila nesreča. Mami sem ušel na cesto in me je zbil avto. Ko sem se zbudil iz kome, nisem mogel hoditi, niti govoriti. Pri ponovni hoji mi je najbolj pomagala hipoterapija (terapija s konji). Kljub pridobljeni možganski poškodbi sem obiskoval redno osnovno šolo v Murski Soboti, pomagal pa mi je spremljevalec. Po končani osnovni šoli sem se vpisal v Cirius Kamnik, kjer sem se šolal 4 leta. Nato sem se julija 2016 vpisal v Center Naprej, kjer sem s pomočjo rehabilitacije ogromno pridobil. Izboljšalo se mi je področje govora (bolje me razumete), veliko pa mi pomeni druženje s prijatelji, ki me spoštujejo! Pri moji zgodbi, ki jo živim naprej, pa bi se predvsem rad zahvalil svojim staršem, ki mi pomagajo, nudijo podporo in me imajo brezpogojno radi!

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Leta 2016 sem doživela možgansko kap, ter bila sprejeta v bolnico, kjer sem ostala en mesec. Pred pridobljeno možgansko poškodbo je moje življenje zaznamovalo petje in ples, sedaj pa tega ne zmorem več, zaradi česar sem žalostna. V Centru Naprej sem s pomočjo rehabilitacije veliko napredovala na področju govora, vendar si želim še večjega uspeha. Želim si, da bi lahko izgovorila besede, brez pomoči drugih. Rada se tudi družim z ostalimi uporabniki.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

V Grčiji sem bil na izletu s prijatelji, ko sem bil star 18 let. Tam sem se hudo ponesrečil s skuterjem. Jas se nič ne spomnim od takrat, mama mi je povedala, da so me najprej zdravili v Grčiji, potem pa so me pripeljali s helikopterjem v Slovenijo. Od takrat, po zdravljenju, sem bil samo doma, nisem mogel iti študirati. Želel sem iti študirati zgodovino in angleščino. Študirati nisem mogel, ker od poškodbe glave v Grčiji nisem imel spomina in še zdaj si težko zapomnim. Pred poškodbo glave na tem izletu sem žuriral, imel prijatelje in prijateljice. V glavnem so ti prijatelji po tej poškodbi nehali imeti stike z mano, včasih me dva prijatelja pokličeta, 1 krat na leto. Zelo sem pogrešal mojo družbo, ker sem bil doma in pri zdravnikih. Starša sta zvedela za Zavod Naprej, zdaj je Center in sem se vključil v rehabilitacijo. Zdaj, po več letih, mi je sploh žal, da sem šel v Grčijo. Rajši bi šel s punco, bilo bi dosti bolj pametno. V Centru naprej, vsak dan od ponedeljka do petka, imam obravnave pri strokovnih delavcih, fizioterapevtu, delovni terapevtki, psihologinji, socialni delavki, medicinski sestri in v delavnicah z inštruktorji, ki me učijo delati z glino, z lesom. Imamo poligon z ovirami, imamo plavanje, telovadimo, hodimo na jahanje, imamo tudi piknike in proslave. Jaz vedno rad nastopam, če je možno, čeprav se včasih motim pri branju. Nastopal sem tudi v gledališču, plesali smo v krogu za kulturni večer za invalide. Vsako leto Center Naprej organizira letovanje na morje za 5 dni in tam uživamo ter se imamo fajn. Ko imamo pozimi športni dan, se peljemo z gondolo na Pohorje. Rad berem pustolovske knjige in v Centru imamo tudi knjižnico. Fajn mi je v Centru Naprej, rad hodim sem, ker je to moja edina družba in če sem doma bolan ter ne morem v Center, pogrešam uporabnike in delavce.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Zgodilo se je leta 2002, na silvestrovo. S prijatelji sem v dopoldanskem času pil čaj v gostilni in kar naenkrat mi je postalo zelo slabo. Naslednjih dogodkov se ne spominjam več. Iz kome sem se po šestih mesecih zbudil v bolnici. Takrat nisem mogel niti odpirati ust, niti hoditi. Čez čas s pomočjo terapevtke, ki me je obiskovala na domu, sem se postavil na noge in tudi začel govoriti. Sedaj hodim s pomočjo palice, živim pa skupaj z mamo, ki mi pri določenih stvareh nudi pomoč. Rad bi še izboljšal področje govora, saj zelo hitro govorim in me zato ljudje velikokrat ne razumejo. Leta 2014 sem se vključil v Center Naprej, kjer sem našel nov smisel življenja. Zavedal sem se namreč, da nisem edini primer, ki je doživel možgansko poškodbo. Uvidel pa sem tudi, da moja pridobljena možganska poškodba ni najhujša. Še naprej si želim napredovati in moj glavni cilj je, da se čim bolj osamosvojim. Za konec bi rad samo še povedal, da je moje življenje kljub pridobljeni možganski poškodbi zanimivo in srečno!

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Po zastrupitvi se mi je življenje obrnilo na glavo. Najbolj je prizadet moj spomin. Ne morem več delati kot aranžer niti kot glasbenik, tudi svoje firme ne morem več imeti. Fino mi je, da lahko hodim na rehabilitacijo v Center NAPREJ, ker se moram vsako jutro vstati in se urediti. Tukaj imam družbo, delam vaje za spomin in izdelujemo izdelke iz gline in papirja ter volne. Rad sem v skupini z drugimi uporabniki, ker se pogovarjamo in tudi zapojemo.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

V Center Naprej hodim od maja 2022. Žena je izvedela za možnost rehabilitacije. Začel sem hoditi vsak dan. V Center me pripelje taxi. Najprej zjutraj, ko pridem, je nekaj uporabnikov v skupini in se pridružim aktivnosti, ki jo vodijo zaposleni, po navadi je to reševanje kakih nalog in pogovor. Potem imamo vsak dan telovadbo. Ker hodim na rehabilitacijo vsak dan po pet ur sem srečen, ker imam družbo in ta čas pozabim na vse drugo. Tudi žena je zelo vesela, da hodim v Center, ker v tem času lahko gre po svojih opravkih. V tem enem letu rehabilitacije se moje zdravstveno stanje ni poslabšalo.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Skupaj s dekletom sva se peljala iz zabave, kjer sem na poti domov doživel prometno nesrečo. Imel sem hud pretres možganov ter bil tri tedne v komi. Ko sem se zbudil iz kome, nisem mogel govoriti, niti hoditi. Sedaj sem popolnoma odvisen od svojih staršev, ki zame skrbijo najboljše kot lahko in zaradi tega sem jim iz srca hvaležen! V Center Naprej zelo rad prihajam, saj ima tukaj prijatelje, ki me razumejo in me ne zaničujejo. Skozi rehabilitacijo v Centru Naprej sem najbolj napredoval na področju govora. Ponosen sem nase, da sem spoštljiv in lepo govorim!

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Doživel sem možgansko kap, ob kateri sem padel vznak in si poškodoval hrbtenico. Življenje se mi je močno spremenilo, nisem mogel normalno govoriti in hoditi, jesti, oblačiti in tudi pisati. Pri vsem tem sem potreboval pomoč žene in asistentke.

Vključitev v rehabilitacijo v Center Naprej je pripomogla k izboljšavi hoje, govora in gibljivosti rok ter nog. V Centru sem našel družbo in pomoč, katero še vedno potrebujem.

Hvala vsem, ki mi pri tem pomagate.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Pri prometni nesreči si močno poškodoval glavo, ker sem iz avtomobila poletel v parkiran kamion. Več kot 3 mesece sem bil v komi. Izgubil sem spomin, nisem se mogel pogovarjati, ostalo mi je samo nekaj procentov vida na eno oko. V Centru Naprej se je moje stanje izboljšalo. Dosti se gibam, zaposleni tukaj so usposobljeni biti v pomoč vsem uporabnikom. Na novo sem se naučil opravljati svoja vsakdanja opravila. Rad grem na izlete in oglede. Tukaj sem ponovno srečal svojo nekdanjo ljubezen.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Moje življenje danes je pestro!!! Zakaj??? Večino časa in pri mnogih stvareh sem samostojna razen, ko hočem kam oditi z avtom, takrat pa moram nekoga prositi za prevoz!!!

Vključitev v zavod Naprej mi pomeni veliko. Pridobila sem spretnost, sploh glede desne roke. V začetku sem se z desno roko samo podpisovala na uradne dokumente, sedaj pa lahko napišem cel roman. Vsakodnevno prihajanje v Center mi je kot služba. Od ponedeljka pa do petka je idealno za mene, kot natakarico po poklicu. Najraje sem v zeleni delavnici, saj tukaj ustvarjam razne vizitke, vrtnice in še marsikaj drugega.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Pred leti sem doživela anevrizmo in tako pristala v bolnici. K sreči ni prišlo do hujših zapletov, je pa prizadelo področje spomina, predvsem kratkoročnega. Zaradi tega potrebujem pomoč pri urejanju pomembnejših opravil (zdravstveni pregledi), kjer mi nudi podporo mož. Zahvalila bi se zaposlenim v Centru Naprej, da me na moji poti pri rehabilitaciji pomagajo in podpirajo, da je moje življenje čim bolj samostojno.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Leta 1994 sem opravljal gostinska dela na eni izmed vaških zabav, šlo je za invalidsko srečanje. Proti koncu zabave sem od gospoda zahteval plačilo, ki mi ga je bil dolžan, kar pa je privedlo do nasilja. Gospod je bil mnenja, da je že plačal in me s steklenico poškodoval po glavi. Ko sem se v bolnici prebudil iz kome, nisem mogel niti govoriti, niti hoditi. Čez čas sem si opomogel in ponovno začel delati na svoji kmetiji, kar me je neizmerno osrečevalo. Sedaj živim popolnoma sam, zato mi prisotnost v Centru Naprej veliko pomeni, ker imam tu prijatelje in družbo. Najraje izdelujem voščilnice, kar mi prinese osebno zadovoljstvo in občutek vrednosti.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Preživela sem možgansko kap. Z menoj živi moj partner, ki mu pravim moj mož, pa se še nisva poročila. Imava tudi dva otroka, ki sta dvojčka. Moj partner mi je po kapi vsak dan pomagal. Skrbel je za mene. V Centru Naprej mi je všeč dogajanje, z ostalimi uporabniki se dobro razumem. Všeč so mi tudi dobra kosila. Pokažejo mi razne vaje za razmigavanje in tudi vaje za spomin mi pokažejo. Mislim, da sem izboljšala tudi svojo hojo.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Po bolezni imam težave s spominom z govorom in s pisanjem. V Center Naprej prihajam vsak dan, kjer vsako jutro potelovadim, delam v različnih delavnicah. Če bi bil samo doma, se ne bi vključeval v toliko različnih aktivnosti, kot jih dobim tukaj, ne bi imel toliko družbe. Za mene je tukaj super. V Centru Naprej sem že od leta 2016, na začetku mi je bilo težko, ker sem se moral naučiti veliko novega, nisem mogel govoriti toliko, kot zmorem zdaj. Govor vsak dan treniram tudi doma.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Ko sem bila stara 16 let, sem imela možgansko poškodbo zaradi anevrizme. V 15 letih rehabilitacije sem z vajami in treningi izboljšala ter napredovala v govoru, s z fizioterapijo sem izboljšala moč in mišice v desni nogi. Rada pridem v Center, ker imam tu družbo in bi mi bilo doma dolgčas. Ko delamo z glino, rada barvam z vodenimi barvicami, rada tudi šivam voščilnice.

Zgodba, ki jo živim Naprej!

Zgodila se mi je delovna nesreča v gozdu. Zaradi nesreče težje govorim in pišem. Rehabilitacija v Centru Naprej je moja obveznost, ki jo imam rad. Najraje delam z glino. Zaposleni me spodbujajo k samostojnemu delu. Za Center Naprej mi je povedala socialna delavka. Na rehabilitacijo se učim prihajati sam z avtobusom.